Bloganje

Bloganje.. hm.. že nekaj časa so me prijatelji nagovarjali naj si končno že ustvarim blog. To naj bilo praktično; lahko se malo zventiliraš, zmerej imaš nekoga, ki te posluša, pa še lahko se pohvališ da pišeš blog. No.. jaz sem to brezkompromisno odklanjala. Pisanje bloga, dnevnika. Mleh.. zakaj že? Jaz že ne. Preveč komplikacij.

No, pravijo, da se zarečenega kruha največ poje. Iz izkušenj povem, da je tako. Že če pogledaš tale blog. Nedelja popoldan je, sonce zunaj, jaz pa sedim za računalnikom in pišem prvo objavo. Na blogu. Mojem blogu. Tistem blogu, ki ga po pravilih ne bi smelo biti. Pa ne zato, ker bi mi bilo tako grozljivo dolgčas. Pač zato, ker. Zato, ker sem ugotovila, da bi pa morda le bilo praktično. Ne pričakujem da bo kdo bral. Koga zanima u bistvu.. ljudje imajo dovoj svojih problemov. In, da.. to bo še en tistih blogov v katerem se ljudje pritožujejo nad svojo neumnostjo in neumnostjo svojega obstoja. Pa ne, nisem emo ali karkoli temu podobnega. Ta treuntek se mi pač tako zdi.Mogoče se bo tema čez čas spremenila in takrat napišem novo "prvo" objavo. Ko obrnem nov list. Ta blog, dnevnik je samo za mene. Če pa kdo že naleti nanj in ima mnenje.. konstruktivna kritika je zmerej dobrodošla.

Hvala