živčki

...delajo..
pa ko u bistvu nimajo kej več za delat.. lajf gre nazaj u tiste dolgočasne tire vsakdana, z razliko da se še čez par dni začnejo počitnce.. jao.. ne vem zakaj se jih letos prou nič ne veselim.. generalni dolgčas.. in vse kar bom delala prvi mesec bo prekladanje po hiši gor pa dol pa sprehajanje psa.. ko da res nimam kej bolšega za delat..

jao.. eno leto.. ko baje "tko al tko nisi nič zgubiu".. oh ja pa si.. eno leto življenja.. ka vse se lahko naredi v enem letu.. uf. še zamišlat si ne morem.. življenje je prekratko da bi zgubili en mesec, kaj šele eno leto.. in ja.. vse to iz ust 18-letnega človeka, ki " še tako ali tako ne ve nič o življenju" .. moja teorija je, da ko veš, postane prepozno.

večina ljudi, s katero se družim in pogovarjam zadne čase, je na dobri poti da izgubi še tisto malo živcev, ki jim jih je ostalo od prejšnjega leta. Zakaj? Nevem..

Tempo življenja postaja nevzdržen, ljudem se zmerej mudi, zmerej so že prepozni. Dan ima premalo ur. Žalostno. Vsi bomo na antidepresivih in pri zasebnem psihiatru do 30. leta. Žalostno. Prepozno je lahko samo tedaj, ko nas ni več, a kaj, ko je ljudem to tako težko dopovedati. Hitrost je moderna, zakaj se vsi ne zaletimo z glavo v zid. Če bomo dovolj hitri, jo morda prebijemo. Bah. Žalostno.